Govor Milana Kučana o miru in Mladinini peticiji. Govor je Kučan prebral 25. aprila 2010 na Šarhovem pohodu po poteh Pohorskega bataljona v okviru Festivala miru.

slika

Milan Kučan, nekdanji predsednik Republike Slovenije med govorom

na Festivalu miru.
foto: Andreja Sersen Dobaj/STA

Zbrali smo se pri Treh kraljih, da počastimo spomin na Pohorski bataljon, ki je padel do poslednjega moža. Tu je bíl svojo poslednjo bitko za mir in svobodo. Tako kot vse prejšnje bitke. In kot so jih bíli slovenski partizani po vsej slovenski domovini z neodpovedljivo željo po svobodi in mirnem življenju.
Vojno, ki je nismo začeli Slovenci in je nismo hoteli, vojno, ki nam je bila brutalno vsiljena z uničevalnimi in polastitvenimi cilji po našem imenu, jeziku, kulturi in ozemlju, smo sprejeli kot neizogibno pot, po kateri bomo prišli do miru in do svobode. Narod, ki mu je vojna vsiljena, ki mu je kratena svoboda in odrekan obstoj, ima pravico in dolžnost, da se brani, da se bori. Narod, ki se bori za mir in svobodo, je mogoče ubijati, ni pa ga mogoče premagati. To je nauk tudi poslednje bitke bataljona na Osankarici.
Tudi vojne leta 1991, v kateri smo morali ubraniti odločitev o samostojni državi, nismo hoteli. Bila nam je vsiljena. Tudi ta vojna, čeprav kratka, je bila prava vojna in kot vsaka presežno zlo. Tudi v njej so umirali ljudje, vedoč, da s puškami stojijo pred tanki agresorja zaradi pravične stvari. Tudi to vojno smo morali sprejeti kot neizogibno pot do miru. In do svobode.
Vendar vojna leta 1991 nikakor ni bila neizogibna. Slovenci smo se njene nevarnosti zavedali. Vedeli smo, da lahko dobi zločinske razsežnosti, da lahko ogrozi našo prihodnost in zaseka globoke rane v odnose med narodi, ki so dolga leta živeli v skupni državi. Da lahko ogrozi celo evropski mir. Zato smo predlagali drugačne, mirne poti izhoda iz agonije, v kateri se je znašla takratna jugoslovanska država. Zavzemali smo se za mirno, sporazumno razdružitev. Pripravljena je bila mirovna opcija razhoda in ponujena drugim republikam. Ostala je žal preslišana. Bila je zavrnjena.
Slovenija je svoje takratne pobude za mirno razdružitev naslonila na dolgo mirovniško tradicijo, ki se je uveljavljala tudi v okviru gibanj civilne družbe v drugi polovici 80. let prejšnjega stoletja. V veliki meri kot protest zoper vse večji vpliv armade v upravljanju nekdanje skupne države in zavračanju civilnega nadzora nad njo. Mirovniško gibanje se je utemeljevalo na prepričanju, da je najzanesljivejša varnostna politika tista, ki omogoča mir. Ta pa ni podrejena logiki vojaške sile, ampak logiki graditve miru.


Naj spomnim. Temeljne misli je mirovniško gibanje formuliralo v dveh dokumentih, od katerih je zdaj eden že skoraj pozabljen. Drugi dokument, Deklaracija za mir, je bil pripravljen februarja leta 1991. Torej v času, ko so se politične razmere že do skrajnosti zaostrile in je bila mirna rešitev krize vse manj verjetna. Pa vendar in kljub temu je vztrajala pri mirni rešitvi. Zavzela se je za prihodnost Slovenije kot demilitariziranega območja, za takojšnjo zaustavitev oboroževanja Jugoslavije in Slovenije, za zamrznitev napotitve nabornikov v JLA in za pogajanja o umiku JLA iz Slovenije. Posebej zavzemanje za demilitarizirano Slovenijo je drugim delom Jugoslavije in mednarodne skupnosti sporočalo, da Slovenija zavrača vojaško nasilje in ga ne želi uporabiti za uveljavitev svoje odločitve o samostojnosti.
Mirovne tone pobude je preglasil takrat že zelo glasen hrup vojaških bobnov. Temeljno sporočilo pobude, da nočemo vojne, je vojaško-politični vrh takratne jugoslovanske države povsem prezrl, prepoznal in priznal pa ga ni in ga še danes ne priznava tudi del domače slovenske politike, ki ga je v celoti zavrnil kot utopijo in ga razglasil celo za nepatriotsko dejanje ter mu podtaknil zavzemanje za enostransko razorožitev. Kot da bi bilo prizadevanje za mir lahko kadarkoli nepatriotsko dejanje. V svojem temeljnem sporočilu je bil to poziv k razumu, klic k nenasilnemu reševanju konfliktov v Jugoslaviji in k mirni razdružitvi. Glede demilitarizacije je takrat tudi v slovenski politiki še obstajalo skoraj popolno soglasje. Tudi Demos se je v svojem predosamosvojitvenem programu zavzemal za Slovenijo kot demilitarizirano območje, del Demosa pa je bil tudi pobudnik Deklaracije za mir.
Ni pa ta deklaracija Sloveniji odrekala pravice do obrambe in oboroženega upora v primeru, če bi bila napadena. Na žalost se je to tudi zgodilo. Slovenija je v vojni ubranila svojo pravico do miru in do razvoja v lastni državi. Vsi smo ponosni na to, kako je to svojo pravico zaščitila z uspešno policijsko in vojaško akcijo. Uveljavila pa jo je tudi z verodostojnostjo svojih prizadevanj za mir ves čas, pred vojno, med vojno in tudi potem, ko se je z vso silovitostjo razplamtela v drugih delih nekdanje skupne države. Tudi med vojno svojih ciljev nismo podrejali logiki vojne, temveč smo sledili logiki miru in se zanj tudi zavzemali. Sam sem tej logiki sledil v Zagrebu v pogajanjih o premirjih, na Brionih o končanju vojne in v Bruslju na mirovni konferenci o Jugoslaviji.
Po vojni je z vzpostavitvijo miru mirovniško gibanje v Sloveniji za precej časa zamrlo, vendar ni, kljub nekaterim poskusom političnega diskreditiranja, izgubilo legitimnosti. Dogajanja v svetu in v naši bližnji soseščini, tudi tam, kjer je angažirana Slovenska vojska, namreč vsak dan potrjujejo, da miru, ki je temeljna dobrina in pogoj za razvoj, blaginjo, spoštovanje človekovega dostojanstva in pravic, ni mogoče utemeljevati na vojaški sili.
Nedavno je s peticijo »Ukinimo vojsko« mirovniško gibanje znova močneje stopilo v slovensko javno življenje. Pobuda uredništva Mladine, ki se ji je pridružilo veliko število bolj in manj znanih Slovencev, je naletela na različne odmeve. Tudi na politično diskreditacijo. Posega na zelo občutljivo področje varnostno-obrambnega koncepta države, vloge vojske in njenega položaja v družbi, v razmerje med vojsko, politiko in civilno družbo. Namen peticije je mogoče razumeti kot poziv k širšemu družbenemu razmisleku o teh vprašanjih, kajti obramba, vojska, mednarodne vojaške povezave in angažiranje ne morejo biti izključno domena politike in še manj samega obrambnega vojaškega podsistema. Dobra priložnost za trezno razpravo o tem je priprava resolucije o strategiji nacionalne varnosti.
Morda je zdaj priložnost za poglobljen razmislek o vprašanju varnostne in zunanjepolitične usmeritve Slovenije v okviru celovitih premišljanj o značilnostih sodobnega sveta, o spreminjanju razmerij med ključnimi središči gospodarske, vojaške in politične moči ter o premikih v medkulturnih in medcivilizacijskih razmerjih globaliziranega in soodvisnega sveta. Ta razmerja dolgoročno ne morejo več izhajati iz ambicij po podrejanju, tudi ne morejo več temeljiti na dominaciji zahodne civilizacije nad drugimi. Zamenjati jo bo moral dialog kot prevladujoči način reševanja oprečnih interesov, sporov in nesporazumov med državami, kulturami, civilizacijami in transnacionalnimi interesnimi skupinami. Še posebej, ker se spreminjajo tudi dejavniki ogrožanja varnosti.
Vsi vemo, da to niso več le orožja za množično uničevanje in terorizem. V ospredje vse bolj prihajajo socialni, demografski, okoljski, podnebni, migracijski dejavniki, pomanjkanje vode in hrane. Sedanja kriza jih je zdaj povsem razgalila. Teh dejavnikov ogrožanja ni mogoče odpravljati z vojsko. Potrebni so drugačni premisleki in drugačni mehanizmi, kajti bolj kot kadarkoli je mir v svetu postal nedeljiva dobrina vsega človeštva. Tako kot je nedeljiva tudi odgovornost za mir. Ne more biti sporno, da svet danes pod težo ekonomskih, socialnih, ekoloških in humanitarnih kriz, tudi vojn, potrebuje resno premišljanje o prihodnosti, o odgovornosti za življenje planeta in do zapuščine prihodnjim rodovom. Slovenci smo del tega sveta in moramo biti pripravljeni za sodelovanje v tem dialogu.
Danes smo se tu zbrali iz spoštovanja do miru in svobode ter do žrtev, ki so jih na oltar prvih dveh položili borci Pohorskega bataljona. Čeprav se zdijo oddaljena, so tudi vprašanja vloge in usposobljenosti OZN, mednarodnih oboroženih sil, vojaških povezav in sodelovanja v mednarodnih vojaških operacijah vprašanja miru in svobode. Prav tako, kot je to avtoriteta OZN in realnost njene naloge, varovati mir v svetu z mirnim reševanjem sporov, v skrajni sili, v primeru morebitnih oboroženih meddržavnih sporov ali množičnih kršitev človekovih pravic z državnim terorjem, pa tudi s posredovanjem s svojimi mirovnimi silami.
Ob vsej občutljivosti teh vprašanj ne vidim razlogov za nestrpno zavračanje razprave, ki jo ponuja peticija, ali za diskvalifikacijo njenih podpisnikov. Še manj za tendenciozno podtikanje stališč, ki jih v peticiji ni. Bilo bi jo narobe zavrniti kot nepatriotsko dejanje nekritičnih pacifistov, ki živijo daleč od resničnega sveta. Prej bi lahko rekli, da je prav resnični svet s svojimi protislovji razlog za razpravo. Vsekakor pa zdaj ni čas za omejevanje in izločanje iz razprav o ključnih družbenih vprašanjih, med katerimi varnostna vsekakor so, pa tudi vprašanja o odločitvah slovenske politike o sodelovanju slovenske vojske v mednarodnih vojaških operacijah. Nasprotno, čas je za pritegovanje in za širitev prostora dialoga.
S tega vidika mirovniška peticija ni ne naivna ne utopična. Tudi njen provokativni naslov »Ukinimo vojsko« takšne ocene ne dovoljuje, še posebej, ker se v resnici za ukinitev vojske niti ne zavzema. Zavzema se za njeno preoblikovanje, ki naj omogoči njeno učinkovito sodelovanje v mirovnih, ne pa tudi vojnih operacijah. To pa nujno zahteva razpravo o usposobljenosti slovenske vojske, njeni izobraženosti in povezanosti z znanstvenimi ustanovami ter njeni opremljenosti.
Gotovo je peticija korak pred zdaj realno možnim. Slovenija ne živi izven realnega sveta. V njem nihče ni povsem varen. To je žal tudi svet vojn, daleč od ideala mirnega sveta. V njem nihče ne more prelagati odgovornosti za svojo obrambo in varnost na ramena drugih niti opustiti sistematične skrbi zanjo. Tudi Slovenci ne! A koraki, kot je ta peticija, ki iz prihodnosti ponujajo pogled na sedanjost, pospešujejo spremembe, razvoj in boljšo prihodnost. Temeljni pogoj za človeku prijazno in vredno prihodnost je prav mir. Mir, v katerega bomo verjeli in si zanj prizadevali ljudje v veliki večini držav in območij na našem ogroženem planetu.
Naj delim z vami misel nekega mojega znamenitega sogovornika pred leti. Imel sem priložnost za dolg pogovor z nekdanjim izraelskim predsednikom vlade Jicakom Rabinom. »Celo življenje sem bil vojak,« mi je dejal, »in zdaj, po 50 letih, sem tam, kjer sem začel. V vojni. To izkušnjo bi rad prihranil potomcem, zato sem odločen z vsemi močmi izpeljati mirovni proces.« Jicaka Rabina so ubili. Šalom, mir, je na Bližnjem vzhodu najbolj zlorabljena beseda. Tudi odločitev za mir in za mirovno opcijo terja pogum in vztrajnost, še posebej takrat, ko hrumijo bobni vojne.

 

Vir: http://www.mladina.si/tednik/201017/peticija_ni_ne_naivna_ne_utopicna