Več kot pol stoletja je preteklo od tistega 8. januarja 1943, ki se je zapisal v slovensko zgodovino: v pohorskem snegu so obležali mrtvi vsi borci Pohorskega bataljona, 69 jih je bilo, med njimi tudi Šarhovi, oče Alfonz in njegovi trije sinovi, Lojzek, Pepek, Vanček, stari sedemnajst, petnajst in trinajst let...


Družina Šarh je na Osankarici zgubi­la štiri člane. V družini malega kmeta je bilo na začetku vojne devet otrok, na koncu vojne pa šest. Bolečina jih spremlja vse življenje, le tu in tam se je potuhnila, da je prepustila prostor živ­Ijenju, potem pa se kot večna tiha spremljevalka spet pojavila.

Bolj slabo so živeli, kmetija na Lobnici nad Rušami, na kateri je pred drugo svetovno vojno gospodaril Alfonz Šarh, je bila majhna, družina velika. Med leti 1926 in 1941 se je zakoncema Šarh rodilo devet otrok. Ob kmetijo in družino so butale družbe­ne krivice, vsak dan bolj razbohoteno nemštvo in vsak dan bolj zatajevano slovenstvo pa sta strnila vrste zavednih Slovencev. Te so preganjali že pred voj­no, tudi Alfonz Sarh je bil pred vojno večkrat zaprt, po okupaciji Jugoslavije pa se je skrival v gozdu.

Prav tisto noč, ko je skrivaj prenoče­val doma, bilo je 3. avgusta 1942, so hišo obkolili Nemci in njihovi slovenski po­magači. Starejši Šarhovi otroci so na vpitje, naj odpro, malo zavlačevali, da se je oče Iahko skril, nato pa odprli. Nemci so hišo preiskali, a gospodarja niso našli. Za krušno pečjo je imel na­mreč pod podom izkopano skrivališče, na pod so pa domači postavili kible, po­sode z mastjo in mesom, in tako presle­pili Nemce.

Še isto noč so morali sami v izgnanstvo, mati in osem otrok. Najmlajšo, šele leto dni staro Marijo, je že pred tem vzela k sebi teta v Mariboru. Sli so na dolgo pot, s katere se ma­ti ni nikdar vrnila.

Najprei so jih Nemci gnali peš ponoči skozi gozd v Ruše, kjer so v kaplariiji čaka­li, da so pripeljali še druge družine z enako usodo, nato so jih s tovomjakom prepeljali v Maribor, po nekaj dneh pa v Celje.

Otroci še danes neradi odprejo vra­ta v tiste spomine. V neki šoli so ležale na s slamo pokritih tleh cele dru­žine, morda kake tri tedne. A bili so vsaj skupaj. Potem so pa piišli neke noči in po­brali ženske, stare nad 18 let. Vse matere. Od njih so trgali otroke, ki so se jih vrešče oklepali, in metali na slamo, matere, ki so jokale in vpile in v obupu stegovale roke po svojih otrocih, so vlekli in jih spravljali na transport za taborišče Frohnleiten pri Gradcu. Osem Šarhovih otrok je tedaj svojo mater videlo zadnjič.

Mater so odpeljali, tako kot druge, najprej v Frohnleiten in nato v Auschwitz kjer je že 14. novembra 1942 umrla. Nato so odpeljali v Frohnleiten tud otroke, od koder so trije najstarejši Šarhovi, Lojzek, Pepek in Vanček, pobegnili. Najprej Lojzek, nato še druga dva. Kljub visoki ograji iz bodeče žice in kljub Muri, ki jo je bilo treba preplavati. Samo domov jih je gnalo, naravnost v Ruše, k sosedu in sorodniku Zampu, saj je bilo doma tako ali tako prazno. Teta bo vedela, kako naprej, saj je imela stike z očetom. Vedela je tudi za njegovo skrivališče. Ko so Nemci odpeljal Šarhovo družino in ko je vse okrog v gozdu potihnilo, je šla na Šarhovo do.mačijo in rešila brata iz skrivališča, iz katerega ni mogel sam. Takoj se je pridružil Ruški četi, s sestro pa sta si posle' puščala sporočila pod neko skalo. Tako mu je lahko sporočila, naj pride po svoje tri fante, ki so pobegnili iz taborišča. Prišel je in peljal fante s seboj v partizane, v Ruško četo, ki se je novembra 1941 pridružila Pohorskemu bataljonu.

11

Septembra 1942 so Nemci "poskrbe­li" še za preostalih pet Šarhovih otrok, ki so čakali na svojo usodo v Frohnleit­nu, in jih odpeljali v nemško taborišče Kastel pri Ambergu, kjer so bili do maja 1943 skupaj. (Da je mama v Auschwitzu umrla, so zvedeli, ko so bili vsi skupaj še v Kastlu, saj so iz Auschwitza vsak dan pri­hajala taka črna sporočila za katerega od otrok, za srnut očeta in bratov pa niso ve­deli vse do vmitve domov.) Nato so jih ločili, po spolu in starosti, kar je za Šarhove otroke pomenilo - pet otrok, pet različnih taborišč. Srečko, najstarejši med njimi, je ostal v Kastlu, Drago je moral v Himmel­berg, Jelka v Saldenburg, Anica v Mein­burg, 3-letni Branko pa v Neustift. Do aprila 1945. Ko so se bližali zave­zniki, s tem nemški poraz in konec voj­ne, je najstarejši, tedaj še ne petnajstlet­ni Srečko, pregovoril lagerfirerja, da je lahko zbral v Kastlu svoje brate in sestre. Od maja 1945, ko so prišli Ameri­kanci in odkrili otrokom v taboriščih, da obstaja na svetu čokolada, do septem­bra, ko so se znašli sredi Ruš, so potovali skozi nova taborišča, skozi taborišča s plinskimi celicami, skozi barake, polne taboriščnikov in stenic, skozi Neumarkt in Passau, skozi Jesenice in Celje... Ko­lesa vlaka so drdrala do-mov, do-mov, do-mov, kar je polnilo srce, pa čeprav vso pot na odprtih živinskih vagonih. Kako dolg je jeseniški predor, če vso pot ne le kaplja, ampak kar teče po tebi! Ampak - bili so blizu doma, dovolilnice repatriacijskega centra za nadaljevanje poti so bile vstopnice v svobodo.

Šarhovih pet otrok je v Celju čakalo teden dni, da bi prišel kdo ponje. Če ne bi bilo nikogar, bi morali v dom. Pa je njihova teta, ki je imela na ruški postaji gostilno, uredila, da je ruška fabrika po­sodila džip in šoferja, ki jih je pripeljal v Ruše. Potem je bilo treba sirote razdeliti: Jelka in Drago sta našla dom pri teti v Rušah, Anica in Branko pa pri teti v Ma­riboru, pri kateri je že živela Marija, najmlajša Šarhova. Tako so živeli, do­kler niso odrasli, se izšolali in si uredili življenja vsak po svoje.

Srečko pa... Njegova zgodba je nekaj posebnega. Takoj ko se je džip ustavil v Rušah, je zdirjal na Lobnico, na staro do­mačijo. Tri leta ni bilo tam - razen plenilcev - nikogar. Bila je prazna, izropana, ni bilo orodja, voz, štale so bile prazne. A petnaj­stletnik je hotel biti kmet in samo kmet in je zavihal rokave in začel dobesedno iz nič. Bil je čas živilskih kart, ki jih pa ni mogel dobiti, ker jo bil - kmet. Pa čeprav Šarh. Ni imel hrane, niti koščka mila. Namesto mila je bil za umivanje dolgo dober tudi pesek. Še da­nes vam, vedo vsi v Rušah povedati, kako je fant garal, da je postavil kmetijo na noge. Počasi, počasi, a vztrajno. Precej časa po vr­nitvi je zvedel, pri kom je krava, ki je bila nekoč njihova... Dobil jo je nazaj. In kdo ima njihove vole. Tudi te je dobil. Izposojal si je orodje, vozove in vračal življenje na Šarho­vo domačijo. In življenje je tam še danes, tam je njegov in njegove družine dom.

Šarhovi otroci, šest jih je bilo po vojni, so ostali brez staršev in brez najstarejših bratov, njihova edina dediščina je bila zavest, da so Šarhovi, otroci štirih parti­zanov, ki so obležali - izdani - v pohor­skem snegu. Kdor jih pozna, lahko po­ve, da so imeli kljub legendi, kakršna je bil Alfonz Šarh s svojimi sinovi, otroci po vojni manj ugodnosti kot marsikdo, ki je prišel v Ruše od drugod ali iz Ruš šel drugam. Šarhovi otroci iz očetove le­gende niso nikdar kovali dobička. Ugodnosti? Če je res ugodnost to, da si dobil kak paket hrane ali oblek od Rde­čega križa ali pa morda štipendijo zato, ker si ostal brez staršev? Kakšna bi mo­rala biti ugodnost, ki bi odtehtala izgu­bo staršev, treh bratov? Ko je bil Alfonz Šarh leta 1953 proglašen za narodnega heroja, je dobil njegovo spomenico naj­mlajši sin Branko. V zameno za očeta.

Na proslavo na Osankarico gredo vsako leto tudi Šarhovi otroci. Ko je bil 8. januar še ruški občinski praznik in do kraja spomina še ni bilo ceste, so šli peš že dan prej, prespali na Šumiku in dol­go pot nadaljevali naslednji dan. Sedaj je laže in gredo lahko večkrat. Zanje Osankarica ni le kraj, kjer se zberejo enkrat letno uradne delegacije, temveč predvsem kraj, kjer so omahnili v smrt njihovi bratje in oče.

Povzeto po: Nada Ravter, 7D, REPORTAŽA, 17. februar 1999